26. Cilj življenja: v totalu Živeti Prvo Ljubezen

Kje je krščanstvo že kmalu malce zašlo

In kako brstijo svetniki

 Sveta Bernardka - kam gleda? 

Vittoria Collection

Dragi bralci, če bi pogledali duše naših dušnih pastirjev, tudi dobrega papeža in vernikov, na kak večer, kot je današnji, še malo deževen zraven, bi videli, da so domala VSI v tihi depresiji. Skušal bom to stvar razložiti, a čutim, glede na vero današnjega krščanstva, da je pred mano breme kot brezmejna kamnita gora, a ker čutim tudi veselje – kot pred plezalnim vzponom kak mladec – bom poskusil. A le kdo bo razumel? In če bo kdo – le kdo bo Zaživel??

Krščanstvo je zašlo. Za-hodilo se je. Vsi skupaj želijo človeka ljubiti, a so vsi skupaj hudo zašli tako v depresije kot v materialno tehnologijo in opravičevanje svojega padca. In ko tudi dobri papež Frančišek, ki ga vedno zagovarjam, nenehno govori le o ljubezni do ljudi – da je to pravo krščanstvo – se mučna stranpot samo še oži in temni. Kajti povedati Resnico, ne pa KOMPLETNO, pri preprostih ljudeh postane seme zmot, pri brihtnih pa bitka med interpretacijami in jalovimi filozofijami.

Včasih preberem kak katoliški tekst, kjer piscu spolzi, da je le ena zapoved pomembna: Ljubi svojega bližnjega! In potem je to ponavljano od jutra do večera; pa se sprašujem: od kod jim to??? Je Gospod Jezus tako učil? Vsekakor NI, kajti rekel je, da je Prva zapoved vseh zapovedi Ljubiti Gospoda, svojega Boga, z vsem kar si – TOTALNO. A tega na vsem svetu ne slišim od nikogar, da bi resno, od srca govoril in živel. No, slišim, a ne od kristjana. Še več: na severu Evrope so ponovno odkrili grobnice stotin otrok, ki so bili potlačeni skrivoma vanje od katoliških sester in duhovnov. Ne bom podajal linkov, da se ne izgubite v bistvu današnjega zapisa. Potem se spomnimo vseh svetovnih vojn in pokolov med kristjani te in one ločine, in vidimo, da eno je v Cerkvah govoriti, drugo pa na bojnem polju početi.

Kdor Gospoda ne pozna osebno in Ga ne ljubi na duhoven način (brez najmanjšega drobca želja zase), nikoli ne more ljubiti soljudi na odrešenjski način, po Božje. To je Zakon vseh duhovnih zakonov, ki pa ga krščanstvo pozna le v teoriji, sicer pa ga stalno spregleduje. Tako vsaka Cerkev ali religija postane starozavezna judovska verska tehnologija, ki pa je v srcu omrtvičena.

Desetine oz. stotine milijonov pobitih kristjanov med seboj v le zadnjih 200 letih! Tudi komuniste lahko štejemo semkaj in fašiste, ki so bili domala vsi krščanskih dedov in babic in staršev otroci. Prihajajo iz krščanskega okolja, kulture. Kje je zdaj tukaj ljubezen do ljudi? Primojdunaj, ni je, ni. Zato tudi kričeča ljubezen do migrantov ni videti iskrena. Kajti:

Nobena ljubezen na tem svetu, ki ni pred tem duhovna Ljubezen z Gospodom, v resnici ni nikakršna ljubezen, ampak le poželenje in politika.

Naše duhovno srce

Imamo fizično srce, imamo pa tudi svoje duhovno srce. Fizično je v prsih, duhovno pa bi moralo biti tudi tam ali pa malo višje od tega, tam, kjer je duša doma. Pri duhovnih navdihih pa se dviga še višje in pri mistikih zapusti telo in se z Gospodom sreča. Srca modernih ljudi, četudi jim je ugodno in ni vojn in preganjanja, pa so v glavnem v želodčku, črevesju ali še kje nižje, celo dol do stopal. Če so tam dlje časa, je to znak demonstva, izjemnih zemeljskih hotenj. Nižje ko se duhovno srce nahaja, bolj je oseba padla in bolj težko ji je 'pri srcu'. Naši očaki so imeli izraz, da je nekomu 'srce padlo v hlače', kar potrjuje to, kar pišem. Srce je lahko tudi 'v gatah' in takrat rečejo, da so se nekomu 'gate tresle'. Od strahu. Ali pa rečejo, da se je nekdo 'v hlače ...'. Ko je duhovno srce v višini stegen, je človek v hudem strahu pred napadom, ko je pod koleni, je v veliki samo-laži, ko pa je pri stopalih, pridemo do znanih 'rdečih čeveljcev', saj veste tisto zgodbo o ponoreli mladenki. Takrat človek dobi veliko zemeljsko silo divjanja naokoli, a v prsih je praznina, ki jo takoj tesnoba zapolni. Če je taka oseba npr. predsednik države, frli naokoli kot kaka nemirna vrtavka, polna izjemnih idej, a brez rezultatov.

Če se nam duhovno srce dvigne tja, kjer je duša doma, kjer so obeski na prsih, človek spozna SVOJ SMISEL na zemlji in v nebesih, svojo Božjo nalogo. In če se duhovno srce dvigne do vratu, začne Božjo Resnico popevati, govoriti in razodevati, a po Svetem Duhu. Višje od tega so tiha druženja z Gospodom in še višje so določeni mistični pojavi, v resnici pa so nebesa prišla na zemljo.

Depresiven človek ima torej svoje srce precej 'pod nivojem'. Tam pa ni duhovnih kanalov in sprejema. Tam se le po zemeljsko misli premlevajo. In turoba napolnjuje dušo. Vse to se začne, ko nenehno mislimo na ljudi in svet, namesto na Gospoda in nebesa.

Evangelist Janez zapiše in dva tisoč let skrene malce v stran

Premalo sem svetopisemsko izobražen, da bi vedel, če je četrti evangelij ter prvo in drugo Janezovo pismo napisal pravi Janez (tisti, ki ga je Jezus ljubil in mu Mater predal), ali je kak drug Janez. Ali je kombinacija Janezov? Sam bi sklepal, da je kak drugi, kajti piše stvari, ki jih pišejo tudi nekateri drugi pisci tistega malo kasnejšega časa, ki pa, se zdi, Jezusa niso osebno doživeli. Ali pa so Ga, a so imeli vero Vanj, niso pa še uspeli ljubezni z Njim vzpostaviti. Zato so nekatera pisma dokaj vprašljiva glede avtorstva, je moje zabito, neuko mnenje. Če je apostol Janez 'tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil', potem to ni evangelist Janez, ali pa je, a so kasneje vmes svoje dodajali še razni drugi Janezi. Najbrž je to to. Saj problem ni v zmotnosti, ampak v mešanju stopenj Spoznanja v le nekaj zaporednih stavkih. To pa bralca popolnoma sesuje. In je dokaz, da kdor bo le Sveto pismo bral, zlepa ne bo Gospoda srečal. Pismouštvo je torej grozna past. Rešitev je namreč le ena: naučiti se ljubiti Jezusa.

Bistvena stvar, ki jo želim povedati, je, da so stvari pravzaprav precej OBRATNE od tega, kar se pripoveduje in oznanja. In rad bi pojasnil en delček Prvega pisma dotičnega Janeza, da bi bilo stanje spet na noge postavljeno in dokazano z življenjem in besedami naših velikih svetnikov.

Torej: vsaka duša mora najprej najti Gospoda osebno, nek stik z Njim ali kakim Njegovim svetim, in ta stik mora biti od čiste duhovne ljubezni, da bo potem lahko tudi soljudi ljubila na pravi, Božji in odrešenjski način.

Čista duhovna ljubezen do Jezusa je, da Ga ljubimo in služimo brez najmanjše želje dobiti nekaj zase; tako duhovno, kaj šele materialno. Kdor tega ne zmore, mu je 'temna noč duše' lahko zeloooo dolga in strahotna, četudi je praktično že svetnik. Ali pa mu je smrt mučna, kar sicer pri čistih dušah ni pogosto.

Ker pa verniki Gospoda zaradi grehov ne morejo srečati (Gospod ni tako poceni), obračajo besede in ljubijo soljudi, oziroma sami sebe. Kar pa je vzrok velikih duševnih tesnob in obupavanj. Kajti če še tako ljubeznivo misliš na svet, boš depresivec. To smo torej razčistili: katera je Prva zapoved vseh zapovedi in zakaj ni udejanjena in katere so turobne posledice: za-hojeno krščanstvo in pol-mrtve duše.

Janez Evangelist - kam gleda?

Paolo Veronese 1555

Janezov zapis 'Bog je ljubezen'

TUKAJ si pozorno preberite ta zelo pomemben zapis, ki pa že indicira prvi zdrs v krščanstvu, a je storjen nehote, ker je napačno razumljen. Poglejmo: v tistem času je bila skupnost kristjanov, ki pa so se že od vsega začetka prepirali med seboj. Klasika. S tem je imel probleme tudi sveti Pavel – takšne, da je bil nenehno žalosten. Po mojem je bil to tisti 'boleči trn' v njem. Evangelist Janez, glavni pisec pisma, je vedel za prvo zapoved, da je treba Boga ljubiti na prvem mestu in z vso možno silo. In iz tega izhaja njegov nasvet krščanski druščini, takole nekako je mislil:

Vi vsi se držite Prve zapovedi in z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo LJUBITE Boga. Vendar – če Ga res ljubite tako, potem imate ljubezen tudi do ljudi, a odrešenjsko ljubezen. Le z njo lahko dokažete, da zares ljubite Gospoda, Kristusa. Če pa imate v sebi zamere in sovraštvo in greh, je jasno, da Boga ne ljubite niti 5%.

To je on mislil, izpadlo pa je ravno obratno: nehote je popolnoma znegiral Prvo zapoved in dal Drugo naprej, kar pa je ZLOM vsega in začetek dvatisočletnega tavanja ter nehotenega hinavstva. Takole je Janez zapisal:

»Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Dragi moji, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.

Tu se pa začne tragika dosedanjega, a tudi rešitev prihodnjega krščanstva. Janez izusti stavek, ki ga lahko izjavi le tisti gorečni vernik, ki Gospoda NI srečal osebno in NI bil popolnoma Spremenjen. S trditvijo, da ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, je popolnoma zanikal Prvo zapoved o nujnosti ljubezni do Boga z vsem kar smo. Odvezal je ta jermen in nam pozornost obrnil k ljubezni do ljudi. Ta pa brez ljubezni do Gospoda postane le poželenje. Kajti ljubezen je le ena: med Gospodom in čisto dušo, vse ostalo so le poželenja, ki presahnejo in postanejo depresije. Janez doda: »Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj«, kar pa je zmotno. Moral bi reči:

Ker nas je tako vzljubil, moramo tudi mi Njega zelo ljubiti. In iz te ljubezni bo Božja ljubezen prešla na soljudi in svet. A ta ljubezen bo drugačna od poželenjske: Odrešenjska bo.  

Kakšna pa je ljubezen, če ni med dvema? Če je le enostranska? Janez je hotel doseči, da bi kristjani dokazali svojo veliko ljubezen z Gospodom tako, da bi se razumeli med seboj, površen vernik pa to razume tako, da lahko pozabi na ljubezen do Boga in se zadovolji s prazno idejo, da je ljubiti Boga enako ljubiti ljudi. Vendar je to zabloda, herezija. Kajti Jezus s 'svojimi malimi' ni mislil na ves svet, ampak na tiste čiste duše, ki so se Mu popolnoma predale in so Njegovi osebni spremljevalci in učenci in prijatelji. V Matej 10,42 Jezus izjavi:

Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila.

Kdor torej časti (služi, jim pomaga) svetnike, Jezusove 'male', in pa svete ljudi, bo imel veliko plačilo pri Gospodu. Kar pomeni: da mu bodo odvzeti vsi grehi, Mir ga bo izpolnil, Luč ga bo obsijala, Božji razum ga bo razsvetlil in, če ne bo grešil, bo nebesa gledal. Vsega tega pa ne bo dobil, če bo le revežem pomagal.

Vsekakor je resnica popolnoma obrnjena: Jezus na vsak način HOČE, v dobro naših duš, da popolnoma pozabimo na ta svet in ljudi od sveta, ter se Mu popolnoma predamo v ljubezni, ne glede na ceno. Šele s tem bomo zreli ljudem dajati Gospoda. Seveda pa ga ti v resnici NOČEJO, zato bomo trpeli, kar pa nas bo dodatno prečistilo za nebesa. Prečistiti pomeni: še z večjim veseljem bomo zapustili ta svet, ko naša ura pride, ker bomo imeli zaklad v nebesih, ne na zemlji. Jezus vsekakor HOČE, ZAHTEVA, da zapustimo celo svoje najbližje, če so ovira pri hoji za Njim. Reče:

Če kdo pride k Meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti Moj učenec.

Kdor ima rajši očeta ali mater kakor Mene, ni Mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor Mene, ni Mene vreden.

A vidite zdaj, kdo so 'Njegovi mali', kako zelo je pomembno imeti pravi odnos z njimi (ker v njih je živi Kristus)? Pri tem pa nam Jezus daje orodje za diagnozo 'Njegovih malih': popolnoma so samo Nanj usmerjeni in samo Njega ljubijo. Iz te ljubezni pa se rodi Usmiljenje do neodrešenih, ki potem deluje za soljudi na tak ali drugačen način, a nikoli brez križa. Ko Jezusa spoznamo, osebno, od nas pričakuje, da se vrnemo in nekaj storimo za neodrešene duše. Kar pa je popolnoma v nasprotju z versko filozofijo, ki heretično trdi: Ljubi ljudi, vse ljudi sveta, in s tem ljubiš Boga. To je zmota, herezija in satanov šepet. Kdor tako dela, dela dobro, a v srcu je neizpolnjen. To je Kristusov Evangelij. Jezus je mladeniču rekel, naj razda vse ubogim, potem pa se vrne k Njemu in hodi za Njim. Razdati ubogim pomeni pomagati ubogim in se znebiti lastne navlake, potem pa ni rekel, naj ostane tam, ampak naj hodi za Njim, da Ga dodobra spozna. To je prvi zakon duhovne Poti. Služiti svetu, še preden si sam odrešen, pa je le posvetna 'ljubezen' in od nje smo vsi nenehno nekam potlačeni in razočarani.

Dvolična 'ljubezen'

V takšni 'ljubezni' je hinavščina: če imaš res tako veliko ljubezen, zakaj se potem ne držiš Božje zapovedi: NE UBIJAJ? Zakaj ubijaš soljudi že dva tisoč let, in pustiš, da ubijajo živali zate, da se nauživaš njihovega mesa? In to praktično vsak dan. Če je ljubezen res od Boga, človek ne ubija niti živali, razen v skrajni stiski in okoliščinah. Nikakor pa ne za svojo prehrano. To je krščansko hinavstvo in včasih je celo Cerkev hudo preganjala kristjane, ki so bili ne-mesojedi – da bi s tem svoj greh prikrila. Celo svoje svetnike je preganjala, ker mnogi niso zmogli živali jesti. Usmiljenje do živali so torej smatrali za demonsko. Rekli so, da je Jezus ribo jedel, ampak – si ti Jezus? In ker niso imeli usmiljenja do živali in ga nimajo niti še sedaj, so zlahka šli v velikanske verske vojne, mučenja lastnih svetnikov, pedofilijo in ubijanje otrok neporočenih mater (glejte že omenjene novice o Irski te dni). KAKO JE TO MOGOČE???

Janez je napisal, da je Bog Ljubezen, mi pa smo Njegovi. Toda če je Njegova Ljubezen res v nas, kako lahko IZ ZAVISTI do živali goltamo meso in jim krademo kožuh in kosti? Posledica nenehnega mesojedstva, ki je starozavezna vrlina in jo vidimo tudi v islamu, je bilo militantno krščanstvo, ki je v vsakdanji praksi enako judovstvu in islamu. Je Gospod Jezus torej zaman prišel na Zemljo? Kdor ubija živali, kljub temu da je druge hrane dovolj, posebno v današnjem svetu proteinov, ZAGOTOVO V SEBI NIMA LJUBEZNI DO GOSPODA. In jo bo zelooo težko tudi obudil. Vsi ta čas nenehno opevajo Božje Usmiljenje, a kako boš res usmiljen, če vsak dan v krščanskem svetu umre desetine milijonov živali za naše sladokusje? To je šizofrenija. Dobri papež je usmiljen do vseh, jagenčka pa prav rad pomalica, je pisalo. Kdo lahko razume to usmiljenje?? Božji ljudje in mali otroci precej težko. A kako ubog bi šele bil, če bi vegetarijanstvo pridigal!

Dokler bo kristjan tako veselo in brez usmiljenja jedel meso, bo tudi sam končeval v klavnicah sveta: VOJNAH. Takšen je naravni zakon povračila, ki velja za dvolične. Mi pa smo vsi dvoličneži. 

KLIKNI

Joj, kako bodo zdaj pravoverni verniki postali zagrenjeni in tesnobni! Ne mesa? Pa alkohola tudi ne? Potem še seksati ne moremo več! Zakaj pa nam je Bog potem dal vse to in te organe? Nam ni dal vse to po Svoji podobi in nam v užitek? Odgovor: dal nam je, da jih premagamo v sebi in s tem pripravimo pot Ljubezni z Gospodom. To je postni čas, ki bi moral biti vse življenje, če si resničen kristjan.

Zavedam se, da če bi to v cerkvi izustil, trikrat, bi težko cel prišel domov. Težke misli in kletve bi padale po takšni duši in še zelenjava bi mu šla odtlej stežka v želodec. Takšna je pač naša folklora. Zato se pametni drži na razdalji: pomaga Cerkvi, a o svojem stiku z Gospodom raje molči, ker bo sicer hitro tepen. Takole pravi zapis iz leta 1901:

Zelo vljudno dopuščajo Gospodove nagovore in prikazanja raznim osebam, a še bolje je, da so tiho. To se je dogajalo tudi v primeru svete Favstine K., k čemer se bomo nemara še vrnili v kakšnem od naslednjih blogov.

Jezusova formula za nebesa in Zanj

Zgornjega navedka o odnosu do svojih najbližjih, če želimo biti Jezusovi učenci, od duhovnikov ne boste mogli slišati, tudi od papeža ne – ne bodo ga kaj posebno poudarjali in razlagali. A Gospod Jezus je s tem podal formulo, kako storiti svoje življenje popolnoma Božje, potem pa se VRNITI in živega Gospoda soljudem darovati. Če Gospoda ljubimo z vso, vso, vso silo svojega srca, v njem ni nobenega prostora še za žlahto in ostali svet. Ti pridejo na vrsto šele po sveti Poroki – če niso preveč odklonilni. Jezus je svoji najsvetejši izbranki Favstini dejal:

Moja hči, v svojem telesnem in nravnem trpljenju ne išči sočutja pri ljudeh. Hočem, da vonj tvojega trpljenja ostane čist, brez primesi. Želim, da se ne odpoveš le ljudem, ampak tudi sama sebi. (279)

Ko je to dosegla, ji je dal – ker se je hotela darovati kot On – nalogo:

Ko Sem umiral na križu, nisem mislil na Sebe, ampak na uboge grešnike, in zanje Sem molil k Očetu. Hočem, da bi bili tvoji poslednji trenutki popolnoma podobni Mojim na križu …

Gospod torej iskrene duše vodi popolnoma drugače, kot uči religija: najprej jih postopoma izolira od sveta, priteguje s svojo Ljubeznijo, potem pa, ko so že za v nebesa, jih 'spusti nazaj' v svet, da tam pričajo o Njegovem Usmiljenju. Da je ta Božji Načrt lahko uresničen, moramo torej najprej Njega Ljubiti na duhoven način, ne zemeljski, ki je le poželjivost. Janez zgoraj pa nam to nehote ODSVETUJE. Pisec tega pisma zato nikakor ne more biti tisti sveti Janez, ki ga je Jezus ljubil najbolj od vseh učencev. Zakaj ga je lahko tako ljubil? Ker je Janez tako ljubil Jezusa. Ljubezen je dvostranska, sicer ni ljubezen. Danes pa se na veliko pridiga Božjo enostransko ljubezen: Bog ljubi kamne. Kamni pa samo čepijo in se grejejo. To je torej vse skupaj ena sama velika zmeda, ki prinaša samo turobo, tudi najvišjim klerikom, ki naj bi bili apostoli.

Vera v Kristusa ni enako Ljubiti Kristusa

Če verujemo v Jezusa, ne bomo pogubljeni, lahko bomo tudi ozdravljeni in očiščeni, ne bomo pa kar tako zlahka prišli v nebesa in k Njemu osebno za spremljevalca. Kajti tja se pride le po Ljubezni. Pisec Janez pa napiše:

Kdor priznava, da je Jezus Božji Sin, ostaja Bog v njem in on v Bogu. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.

Problem prvih kristjanov je bil, da Judje Jezusa večinsko niso sprejeli za pričakovanega Mesijo, Kristusa, Odrešenika. Zato prvi apostoli pričakujejo verjetje v Jezusa, in po tem je človek rešen – po veri. Od tod krščanstvo poudarja odrešenje po veri v Njega, pozablja pa na Odrešenje po Ljubezni z Njim. To je skrivna tragedija, kajti iz tega se tisoče stranpoti razvija.

Janez pravi, da so spoznali Ljubezen, ki jo ima Bog do nas in da verujejo vanjo, a kdor je Spoznal, ne potrebuje več vere. Spoznanje je namreč dokončanje vere. Nekdo vam reče, da je tisti človek čez cesto župan občine, in vi mu verjamete. To je vera. Če pa župana spoznate v občinski pisarni, to ni vera, ampak spoznanje, osebno dokončno vedenje. Kdor ima torej spoznanje, bo rekel drugače od Janeza zgoraj. Tako bo govoril:

Mi smo spoznali Ljubezen, ki jo ima Bog do nas in jo imamo mi z Njim.

Vidite razliko? No, Janez na koncu k sreči zaključi:

Mi ljubimo, ker nas je On prvi vzljubil. Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. In od Njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.

Tukaj se vrne k popolni resnici in razlagi in spet lahko verjamemo, da je pravi sveti Janez, tisti, ki ve, kaj je Ljubezen z Gospodom. Reče: tisti, ki resnično ljubi Boga (1), naj ljubi tudi svojega brata (2). Problem je torej rešen. Janez je v tem zadnjem stavku potrdil vrstni red Prve in Druge zapovedi in ne daje Druge pred Prvo. Ne reče: Kdor ljubi sočloveka, je s tem potrdil, da ljubi Boga. To bi bila seveda velika herezija, kajti tudi ateisti nekako 'ljubijo' svoje bližnje – so s tem opravičeni ljubiti Gospoda? Seveda ne. A prav takšno vsakdanjo katehezo opravlja današnje krščanstvo. Ta kateheza pa je zmotna in je uporabna le za privabljanje ateistov, vsekakor pa je za kristjana pogubna, saj ga sili nazaj k zemeljski 'ljubezni'.

Zmeda ostaja

Mi pa tale Janez še vedno dvom vzbuja: je on res videl Boga? V zgoraj linkanem navedku trdi: »Boga ni nikoli nihče videl«, (to so bile Jezusove besede TAKRATNIM prisotnim, ki so Ga poslušali), kar seveda NI RES, ker so Ga videli premnogi stari Hebrejci, skupaj z Mojzesom. Pa Adam, pa Abraham, pa sveti Štefan in sveta F. Kowalska in stotine drugih svetnikov? Poleg tega so Ga videli tudi vsi tisti, ki so videli Jezusa, saj Jezus reče:

Kdor vidi Mene, vidi Tistega, ki Me je poslal.

Jaz in Oče sva eno.

Vidi Ga vsakdo, ki je čist v srcu:

Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.

Če Ga torej ni nihče videl, nihče ni čist v srcu. Amen.

Janez potem nadaljuje:

In mi smo Ga gledali in pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta.

Čakaj malo: koga si gledal, če Ga nisi videl??? In kako lahko govoriš o veri Vanj, če si Ga videl? Če si Ga videl in Mu služil, nimaš več vere, ampak Spoznanje, ki je konec vseh iskanj. Janez na koncu spet obrne zadevo na glavo:

Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.

Boga so gledali, pa Ga niso videli, zato je treba ljubiti ljudi? Zmeda je popolna – le kako lahko um tole sprejme brez da je razklan? Današnje krščanstvo pa gre še dlje: 'svojega brata' ne prepoznava v zglednem kristjanu, ampak v vseh ljudeh sveta, NE pa tudi v vseh bitjih sveta, ki jih z užitkom vsak dan z zobmi žveči in golta. Črnim in rumenim in rdečim ljudem pa z veseljem krade. To je vse skupaj ena velika zmeda in greh.

Že Janezov zapis Bog je ljubezen, je torej precej problematičen, če ga ne znamo nenehno 'na noge postavljati' in razumeti v kontekstu Janezove takratne situacije ter kasnejših Janezov, ki so imeli vero, Boga pa niso videli niti od daleč. To se dogaja, če prevajalci Pisma niso zares transcendentni, četudi naj bi vsaj pisci bili.

Kot vidite, tudi Svetega pisma ni za brati sam, na suho. Če ti ga ne razloži nekdo, ki je Gospoda ali Mati ali svetega v živo srečal, bodo precejšnji problemi in prav rado se zgodi, da ti dva tisoč let hitro mine v dušni turobi.

Zaključek

Duhovno Znanje, kako ljubiti Gospoda, je v krščanstvu popolnoma izgubljeno. Samo še kak svetnik ali dva na sto let ga obudi, po hudih mukah, ker ni pravega vodstva. Zato se opiramo le še na domnevno ljubezen do soljudi, ki pa je na koncu vedno grešna in opolzka, svet pa kristjane zmerja s hinavci. K sreči imamo kar nekaj izjemnih svetnikov, ki so svojo Ljubezen do Gospoda dosegli neposredno po poskusih Ljubiti Ga. Sveta Veronika Giuliani je zapisala:

Naenkrat sem imela videnje našega Gospoda, ki me je prijel za roko. Slišala sem petje angelov in glasbo; v resnici se mi je zdelo, da sem bila v raju. Takrat sem zagledala ogromne množice svetnikov in svetnic; zdi se mi, da sem videla tudi Devico Marijo. Jezus pa je zelo slavnostno rekel: »Ta je že naša.« Potem se je obrnil k meni in mi rekel: »Povej Mi, kaj želiš.« Jaz sem Ga prosila za milost ljubezni do Njega …

...............................

… Čutila sem veliko muko in zdelo se mi je, da mi je srce prebodla ostra sulica, roke in noge pa veliki žeblji. Vrnila sem se vase z velikim hrepenenjem, da bi trpela, da bi se ločila od sebe in z veliko željo po spreobrnjenju grešnikov. Roke sem imela razprte in v celici je bila velika luč. Srčna rana je bila odprta in je puščala veliko količino krvi. Prizadejala mi je veliko bolečino, na noben način se nisem mogla premikati ... Ko sem videla ta znamenja, sem zaradi njih veliko jokala in prosila Gospoda, da bi jih skril pred pogledi vseh. »O Bog, kakšno muko Si mi s tem naredil!« Umila sem se in očistila kri, ki je bila na tleh ... S peresom ne morem opisati vseh čustev, ki mi jih je to povzročilo. Živela sem in obenem ne. Ne vem, ali sem bila v nebesih ali na zemlji, in v meni ni bilo nobene druge želje kot sodelovati z Bogom. Čutila sem, da me razjeda želja, da bi se vsi spreobrnili k Bogu. Govorila sem samo: Moj Gospod, tu sem vsa pripravljena za Tebe, dajem življenje in kri za Tvojo ljubezen."

Zatem pa na TEJ spletni strani piše: »Vsem tem milostim so sledile velike preizkušnje s strani sester, škofa, spovednika in Svetega sedeža. Nekaj mesecev po prejemu stigem ji je Jezus naročil, naj se pripravi na veliko trpljenje. In res: Sveti sedež je nastopil s preizkušnjami, ki so bile prav poniževalne. Prestavljena je bila v bolniško celico brez oken, ki so jo klicali 'temnica'. Tam je bila 50 dni. Pri sveti maši je bila lahko le ob nedeljah in še to na pragu vrat, v varstvu dveh sester, k obhajilu je niso pustili. Odvzeli so ji aktivno in pasivno pravico pri volitvah predstojnice, prepovedano ji je bilo iti k rešetkam, ki so ločevale sestre od zunanjega sveta, prepovedano ji je bilo komunicirati s komerkoli od zunaj, z izjemo spovednika in sester (ki so bile kapucinke), pisati pisma ... Razrešena je bila naloge učiteljice novink in podvržena proučevanju ran s strani škofa v prisotnosti prič. A tisti, ki trpi z njo, je njej ljubljeni ženin Jezus, ki ji je, da bi lažje zdržala vse te preizkušnje, naročil, naj v njegove roke še enkrat izroči svoje večne zaobljube.«

Kaj se lahko naučimo od sv. Veronike, male Rezike, Favstine itd? Na prvem mestu je brezkompromisno iskanje Gospoda in Ljubezen z Njim. Ta Ljubezen pa nam daje moč prenašati precejšnje tegobe, ki nas čakajo, ko gremo živega Gospoda oznanjati izgubljenim dušam. Takšne osebe so torej kljub hudim preizkušnjam v sebi nenehno vesele in močne, kdor pa oznanja, brez da bi Gospoda močno Ljubil in s tem srečal, je na koncu dneva ali praznikov v debeli depri. Oba sta videti precej zdelana, a duša enega pleše od Življenja, duša drugega pa je utrujena in zamorjena. Prvi Ljubi Gospoda, drugi pa skuša ljubiti ljudi – a oba oznanjata. Seveda pa so rezultati popolnoma drugačni. Če stojimo na glavi, nobeno delo ni dobro opravljeno. Postaviti se na noge torej pomeni, da se moramo NAJPREJ naučiti ljubiti Gospoda. Ljubezen do ljudi pa sledi tej Ljubezni sama po sebi. Potem ne bo umetna, kot je sedaj.

A tega nihče ne razume, kdor pa bo to oznanjal malce preveč vneto, bo Kalvarijo tudi sam videl zelo od blizu. Prišla bo od krščenih, saj bodo besni, medtem ko se bodo brezbožni samo krohotali. Takšen je ta svet in kdor preveč misli nanj, je revež. Zato je Gospod ponudil, da ves čas mislimo le Nanj. A mišljeno je z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem, z vso močjo in z vsem telesom. Kot so tapravi svetniki živeli. 

Sveti Janez od Križa. Kam gleda?

Skica, ki jo je narisal Sveti Janez od Križa, prikazuje Križanega iz perspektive Boga Očeta.

Pesem pravi: 'All Creation bows to You', in vse vesolje, celo Oče, gleda v Kristusa. 

Kam gledaš ti?