4. Kratka analiza intervjuja kardinala 

Franca Rodeta

Vesna Milek je gostila gospoda Franca Rodeta (KLIKNI) zato bi bilo normalno, da bi domala vsak katoličan prisluhnil tej priložnosti, ker so gospod kardinal tudi najvišji predstavnik Slovenske katoliške Cerkve in osebni prijatelj Božje dobričine papeža Frančiška. Temu se bi lahko reklo: iskanje Gospoda vedno in ob vsaki priliki – morda pa gospod iz 'notranjega sveta' Cerkve povedo kak drobec, ugoden za mojo dušo? In povedali so jih, kar nekaj ključnih točk za razumevanje hoje za Kristusom.

Človek se najprej vpraša, kako bo ta intervju sploh korektno izveden, če se spomni samo Nicka Vujičića, Božjega človeka in glasnika (ne pa motivatorja, kot ga kličejo naši brezbožneži). Ki so ga pri nas javno objemali vsi najhujši državni kršitelji Božjih zapovedi. Ko je bil na pogovoru pri Zvezdani, je na koncu ponudil molitev, KI PA JE GLEDALCI NISMO SMELI SLIŠATI. Kot na prvi dan Slovenije nismo slišali blagoslova lipe nadškofa Šuštarja. Vidite, 'kristjani', ki volite brezbožne in prisilno plačujete RTV prispevek, to so vražji posli: utišati Gospoda, ki govori skozi svoje izbrane. No, tokrat se je po kardinalovi modrosti vse odvilo tako, da je stvar izpadla precej zadovoljivo.

1. Kardinal pove pomembno stvar: »Razmišljajoči kristjan, ki je vero dobil z družinsko tradicijo in je veroval zato, ker so drugi verovali, mora vero nekoč sprejeti kot osebno odločitev. Nihče ne more verovati namesto tebe. Vero moraš enkrat sprejeti kot svojo osebno odločitev.«

Gospoda moraš torej od nekoga dobiti, a le na tebi je, KDAJ Ga sprejmeš za svojega Odrešenika. Kot ne more nekdo jesti zdravil namesto tebe, tudi Gospoda ne more imeti rad namesto tebe. Zato je normalno, da mladina po birmi prhne v svet in v hormonske pripetije, ko pa posvetno življenje pokaže svoje običajne zobe, in telo ter dušo stisne v krč, je čas, da začnemo zalivati seme, ki smo ga nekoč dobili od Božjih ljudi. Če pa ga nismo dobili, je čas, da ga začnemo iskati, kajti brez Gospoda ni nobenega trajnega miru in ne poteši nas nobena stvar sveta. Gospod Rode doda pridevnik 'razmišljajoči', kar pomeni, da je za pravo vero poleg čistega srca nujen tudi čist razum, sicer vernik ostane na stopnji posvetnega sociološkega čustvenega verovanja, ki pa ne prinaša plodov Svetega Duha in odrešenja. Kaj je čist razum: to je razum, ki vztrajno razmišlja o Bogu, pa četudi sprva razmišlja dvomeče glede Njega. Nečist razum pa je posvetno filozofiranje v odločenosti, da Boga ni, zato se z Njim sploh ni za ukvarjati in Ga iskati.

2. Kardinal odgovori, da je Gospoda spoznal predvsem kot lepoto, pri kateri čuti, »da je v tej lepoti še nekaj neizmerno lepšega in večjega«. Tisti, ki so Gospoda spoznali osebno, se osebno srečali z Njim in bili prenovljeni ter odrešeni, vsi v en glas povedo, da je Gospod Jezus brezmejno lep. Seveda to ni le zunanja lepota lika, ampak je lepota Boga samega, v Njegovi večni čistosti in milosti. Takšno NEPOSREDNO srečanje človeka podre na tla in ga v joku spremeni za vedno. Takoj zapusti svoj napuh, ker se zave, da je srečal ogenj Življenja, sam pa je zvesta iskra tega ognja. Potem pa obstajajo POSREDNA srečanja z Gospodom. Gospod je brezmejen in ima neskončno število vzvišenih lastnosti. Na primer moč, pravičnost, brezmejnost, milost, nežnost, intimnost, strogost, vztrajnost, potrpežljivost, odpuščanje, vsemogočnost, podredljivost svojim zvestim in popolna zvestoba. Kardinal je Jezusa 'začutil' preko lepote. Takšnim ljudem je blizu umetnost, a ne neka moderna umetnost ego-domislic, ampak umetnost, ki privzdiguje duha k Najprivlačnejšemu.

3. Kardinal razloži, glede (nasilnega širjenja) islama, da »le krščanstvo ogroža to njihovo samozavest«. To je dejstvo, ki ga bomo na našem blogu še analizirali, ključ vsega pa je, da islam analizira krščanski Nauk in ga skrbno potvarja, razmišljajoči kristjani pa lahko muslimanom predstavijo, kaj v Koranu pravzaprav sploh piše. Kajti, ko musliman dojame, kaj v Koranu v resnici piše in kako je živel prerok, mir naj bo z njim, je to začetek miru na zemlji in duše se obrnejo h Gospodu, ki je dejal (Janez 17,3):

Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo Tebe, edinega resničnega Boga

in Njega, ki Si ga poslal, Jezusa Kristusa.

Gospod Rode je omenil poskuse francoske vlade, da bi 'izumila' nekak laični islam. To je seveda jalov posel, kajti 'laični musliman' ne bo natančno preučil Korana in hadidov ter spoznal dejstev, ampak bo živel v neki maximarket-pol-veri, kakršno živi veliko slovenskih kristjanov, zato bo žrtev nadaljnjih zlorab in ne bo našel odrešitve. Rešitev je samo v Kristusa ljubečih kristjanih, ki preučijo bistvene dele Korana in jih razložijo našim muslimanskim prijateljem v luči Evangelija in Resnice. To ni tako težko, le šolo mladih razsvetljenih apologetov je potrebno ustanoviti, s strani pravih apologetov in ne teoloških profesorjev. To bi bila prava ljubezen do nevednih, našpičenih prišlekov.

4. Zakaj ženska ne more biti duhovnik? Gospod Rode pove: »Ker duhovnik pri sveti maši nadomešča Kristusa. Kristus je moški. In ženska ne more nadomeščati moškega Kristusa. Sicer bi tudi na liturgični ravni prišli na 'teorijo spola'.« Zelo povedno. Nadalje razloži, da je Marija Magdalena res prva videla vstalega Gospoda in to oznanila apostolom, a pri zadnji večerji je ni bilo zraven, nobene ženske, in Jezus je le moškim dejal: »To delajte v Moj spomin.« »Tega ni rekel Mariji Magdaleni, ampak apostolom. In apostoli ter njihovi nasledniki, škofje in duhovniki, to opravljajo. Po Janezu Pavlu II. Cerkev nima pravice tega spreminjati. Ker mi nismo gospodarji nad Naukom, ki ga oznanjamo, mi smo odvisni (od Boga).«

Zelo zelo poučno povedano in 'razmišljajoči človek' nima kaj dodati, ampak samo sprejeti. Tudi katoličan.

5. Voditeljica je na dan sunkovito potegnila novo pripravljeno 'orožje', enako ateističnemu, islamskemu in monističnemu: da krščanski dokumenti (sveti spisi, evangeliji) niso zgodovinski (sama pa se že leta dolgo rada naslanja na nepriznane apokrifne evangelije, v poskusih napokati splošno priznani krščanski Nauk in norme). Seveda je to zelo zmotno, ker so celo islamski in komunistični raziskovalci Evangelija pokleknili pred zgodovinskimi dejstvi, priznanimi celo od nekrščanskih zgodovinarjev. Pravi, da kristjani sploh ne vemo, kaj je Jezus res izjavil. Kako zelo smele trditve so to! Gospod Rode pa ji obzirno razloži, da »ti dokumenti niso nezgodovinski, niso fabule, niso legende, niso pravljice. Evangeliji odražajo vero prvotne Cerkve, prve generacije kristjanov, ki so v svojem zgodovinskem spominu vedeli to in to: za Jezusove besede, za Njegova dejanja, za Njegovo življenjsko usodo. In to so potem zapisali, recimo nekaj deset let kasneje. Denimo okrog leta 70, 80.« Ponovno zgledna očetovska razlaga.

Milekova zatem 'izvleče' apokrifni Tomažev evangelij in sprašuje, zakaj ni bil uvrščen med priznane. Kardinal modro odgovarja: »To je Cerkev, to je zavest. To niti ni papež, niti niso škofje, ampak je kolektivna zavest kristjanov, ki nekaj sprejme, drugo pa pač zavrne.« Za pametnega na takšne argumente seveda ni možna pritožba. Še posebno, če se zaveda vodstva Svetega Duha.

6. In voditeljica ne bi bila voditeljica, če jo ne bi že takoj na začetku intervjuja zelo zanimala 'ljubezen'. Ne transcendentna ljubezen z Gospodom, ampak pač 'ljubezen' kot minljiva poželjivost. Zdaj na kardinalova zgornja dejstva izvleče novo karto: celibat. Gospod Rode očetovsko pove:

»Veste kaj, človek se mora odpovedovati. Odpoveš pa se za nekaj višjega, za nekaj plemenitega.«

Potem na svojem primeru pove, da so ljudje, ki jim širna družina ne zadošča, da želijo svoje karizme deliti širšemu krogu ljudi. Voditeljica omeni, da so obstajali filozofi, ki svoje energije niso dajali samo eni ženski, ampak stotim ženskam in hkrati napisali velike stvari. Gospod odgovori: »Glede celibata vam dam dva primera: Mati Terezija, taka kot jo poznamo in to kar je naredila – ali bi lahko bila to, kar je bila, če bi imela moža in deset otrok? Ne bi mogla. In Peter Opeka: ali bi on lahko vse to storil, kar je storil, če bi imel ženo in nekaj otrok ob sebi? Ne bi mogel. IN CELIBAT TO OMOGOČA. Celibat ni vedno lahek, Cerkev ga postavlja kot ideal in ga vzdržuje kot ideal ravno zato, DA OMOGOČA TA JUNAŠTVA. Ta so mogoča ravno zaradi celibata. Ali pa Frančišek Asiški, absolutno čisti lik človeka, popolnoma predan drugim – tak človek se ne more vezati na eno osebo. Mora biti svoboden. In celibat je svoboda.«

Ponovno dejstva, ki so neovrgljiva in izpolnijo nemir inteligentnim. Seveda pa pozoren gledalec opazi razliko med kardinalovim in voditeljičinim dojemanjem spolnosti. Kardinal spolnost takoj poveže z ženo, otroki, družino in skrbjo zanje, medtem ko ima voditeljica očitno v mislih spolno zadovoljevanje brez poroke in otrok – samo v lastno sladokusje. Med in z mimobežnimi filozofi, umetniki ter občudovalci. V tej razliki se vidi tudi razlika v čistosti src in življenjskih nazorov: prvi nazor misli na skrb za druge, drugi pa na samo-zadovoljevanje.

Zaključek

Gospod Franc Rode nam je prikazal vzoren primer 'pogovora z inteligentnimi pogani'. Sočutno in očetovsko je na apostolski način odgovoril na večne izzive poganov, ki jih imajo do katoliškega Nauka. Odgovoril je na vprašanja monizma (vsegliharstva), na vprašanja čistosti itd, a ti dve točki sta najbolj vpadljivi stalnici pogovorov s tistimi, ki Boga iščejo v obratni smeri (okoli riti v žep): z zanikanjem obstoječega Nauka in poskusi zamenjave ali enačenja Nauka z nekimi pol-filozofijami. S svojim nastopom in tovrstnim vprašanjem prilagojenimi besedami, je podal odgovore, na katere 'razmišljajoči človek' ne more pisniti ničesar več, ker je njegov duh izpolnjen od Božje logike in dejstev. Rodetovo tokratno pričevanje je postalo oznanjevanje z občutkom. Večna radovednost voditeljice do teh tem in dobljeni odgovori bodo njo in 'razmišljajoče ljudi' pripravljenega srca počasi odvedli k natančnejšemu branju Evangelija, poiskanju odgovorov pri resnično Božjih ljudeh, ali pa kar k direktnemu klicanju Odrešenika, ko smo v hudi stiski. Spoznali bodo, da pri Bogu vsegliharstvo ne obstaja, četudi ga oznanjajo nekatere pred-religije, kot je npr. voidistično-ateistični budizem ali Šankarjeva monistična mayavada, ki jo ukrade brezbožni komunizem-materializem in nadalje potvori 'sebi v prid'. Razumeli bodo, da je Gospod na križu že samo s svojo prisotnostjo raj (ne le nebesa, ampak center nebes, raj!) ponudil tako levemu kot desnemu razbojniku na Golgoti, a ga je eden sprejel, drugi pa ne. Gospod ima rad vse duše, in to je njegova Enost, pri tem pa se tovrstni 'monizem' tudi neha, ker eni to sprejmejo, drugi pa ne. Na koncu intervjuja se je zdelo, da bo gostiteljica nemara pripravljena sprejeti, ko pride čas.

   r. Ognjišče

Prijatelja